V času tipkovnic in elektronike je redkost kaj daljšega napisati na roko. Razglednice z dopusta, voščilnice ob praznikih in čestitke za dosežke – kaj pa pismo? Pisanje pisem je bilo nekoč način komunikacije med družinskimi člani, ki so odšli v tujino, med otroki, ki so študirali v mestu, in njihovimi starši, odišavljena in okrašena pisemca so si pošiljali zaljubljenci in jih znova in znova prebirali. Rokopis ima poseben čar, saj poleg vsebine razkriva osebne značilnosti pišočega. Za pisanje pisma potrebujemo več časa in pozornosti kot za pisanje elektronskih sporočil.
Pomembna je sestava pisma, v posameznih delih na določenih mestih navedemo datum in kraj, nagovor, pozdrav in se podpišemo. Najobsežnejši del je vsebina, osrednji del, v katerem se razpišemo o dogodkih, svojih občutjih in željah. Neuradno pismo pišemo prijateljem, sorodnikom in znancem. Temu primerna je vsebina pisma.
V 5. razredu so učenci sestavili pismo za prijatelja ali sorodnika. Poskrbeli so za lepopis, estetsko obliko in pravilno razvrstitev sestavnih delov. Na kuverto so napisali naslov in prilepili znamko. Pisma so odposlali iz Lesičnega. Sedaj bodo dan ali dva počakali, da se oglasijo prejemniki pisem, ki bodo njihovih sporočil zagotovo veseli.
Lučka Palir
